Vir: Laferrère B. et al., The Journal of Clinical Endocrinology & Metabolism, 2005, PMC2824650
Namen študije je bil oceniti, ali GHRP-2 (Growth Hormone-Releasing Peptide-2), sintetični agonist grelinskega receptorja GHS-R1a, lahko vpliva na apetit in dejanski vnos hrane pri zdravih ljudeh.
Grelin je periferni hormon, ki se proizvaja predvsem v želodcu in sodeluje pri uravnavanju lakote in energijskega ravnovesja. Poleg tega aktivacija receptorjev GHS-R1a spodbuja sproščanje rastnega hormona (GH).
Raziskovalci so preverjali, ali lahko GHRP-2, ki aktivira isti receptorski sistem, povzroči merljivo povečanje apetita in spontanega vnosa kalorij pri ljudeh.
Tip: dvojno slepa, s placebom nadzorovana, navzkrižna klinična študija.
Udeleženci: 7 zdravih moških s povprečno starostjo približno 26 let in povprečnim BMI 22,8 kg/m².
Intervencije:
infuzija GHRP-2 pri 1 µg/kg/uro v trajanju 270 minut;
kontrolna seja s placebom – 0,9 % NaCl – enakega trajanja.
Prehranski test: po infuziji so udeleženci imeli prost dostop do bifeja, kar je omogočilo merjenje spontanega energijskega vnosa.
Spremljani parametri:
skupni vnos kalorij in porazdelitev makrohranil;
koncentracije GH, glukoze in insulina;
subjektivni občutek lakote in želje po hranjenju z uporabo vizualnih analognih lestvic.
Vnos hrane
Med sejo z GHRP-2 je bilo zabeleženo znatno povečanje spontano zaužite energije v primerjavi s placebom.
povečanje za približno 35,9 %;
GHRP-2: 136,0 ± 13,0 kJ/kg;
placebo: 101,3 ± 10,5 kJ/kg (p = 0,008).
Ni bilo ugotovljene bistvene spremembe v relativni porazdelitvi beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob.
Udeleženci so po izpostavljenosti GHRP-2 izkazali močnejšo željo po začetku hranjenja.
Hormonski odziv
GHRP-2 je povzročil jasno izraženo povečanje izločanja rastnega hormona v primerjavi s placebom.
GHRP-2: 5550 ± 1090 µg/L/240 min;
placebo: 412 ± 161 µg/L/240 min (p = 0,003).
V okviru opazovanja niso bile ugotovljene znatne spremembe v plazemski glukozi ali insulinu.
V tej majhni in kratkotrajni študiji niso poročali o znatnih neželenih učinkih.
Subjektivni občutki
Udeleženci so med izpostavljenostjo GHRP-2 poročali o povečanem občutku lakote in močnejši želji po hranjenju.
Učinek je bil prehoden in je postopoma upadel po prenehanju infuzije.
GHRP-2 je pokazal sposobnost povečanja spontanega vnosa hrane pri zdravih udeležencih v nadzorovanih eksperimentalnih pogojih.
Rezultati podpirajo vlogo receptorskega sistema GHS-R1a pri uravnavanju apetita pri ljudeh.
Hkrati je bil opazen izrazit odziv GH, kar potrjuje značilno aktivnost GHRP-2 na izločanje hipofize.
Študija ustvarja osnovo za nadaljnje raziskave pri stanjih, za katera je značilen zmanjšan apetit in izguba telesne mase.
Rezultati ne omogočajo sklepanja o dolgoročnih anaboličnih, regeneracijskih ali kliničnih učinkih.
zelo majhno število udeležencev – le 7 oseb;
vključeni so bili izključno mladi moški z normalno telesno težo;
preučevana je bila kratkotrajna intravenska infuzija, ne pa dolgotrajna izpostavljenost;
študija ne ocenjuje dolgoročnih sprememb v telesni teži ali telesni sestavi;
rezultatov ni mogoče neposredno prenesti na ljudi z debelostjo, kaheksijo ali drugimi boleznimi.
Študija kaže, da lahko aktivacija GHS-R1a s GHRP-2 povzroči merljivo povečanje lakote in vnosa hrane pri ljudeh.
Opažen učinek na GH potrjuje, da molekula hkrati vpliva na izločanje GH iz hipofize in mehanizme, povezane z apetitom.
Podatki so zanimivi za nadaljnje klinične raziskave pri stanjih z motenim apetitom, vendar sami po sebi ne dokazujejo terapevtske učinkovitosti.
Zaradi majhnega obsega in kratkega trajanja študije so potrebne bistveno večje nadzorovane raziskave, preden bo mogoče sklepati o klinični uporabi.
Informacije predstavljajo rezultate konkretne znanstvene raziskave in imajo izključno izobraževalni in informativni namen. Ne predstavljajo zdravstvenega nasveta, priporočila za zdravljenje, navodila za uporabo ali napotka za odmerjanje.